Mehanične ali hidravlične stiskalnice so glavni stroji za izstiskavanje; mehanične stiskalnice so sestavljene iz vzvoda (sistem ročičnih gredi s kinematično verigo) in imajo omejeno kapaciteto zbiralnika, medtem ko hidravlične stiskalnice uporabljajo valj pod pritiskom, kar omogoča velike in enakomerne hitrosti ter večjo prilagodljivost v primerjavi z mehaničnimi stiskalnicami. Stroj za izstiskavanje obdeluje materiale glede na njihovo obstojnost in odpornost.
Postopek izstiskavanja (plastična deformacija, ki s pomočjo kompresije prisili material, da potuje skozi luknjo ali odprtino določene oblike, oblikovan v kalupu) je lahko topel ali hladen. Hladno izstiskavanje je namenjeno kosom majhnih dimenzij in kovinskim materialom, kot so svinec, baker, kositer in cink, ki imajo visoko odpornost na deformacijo. Nasprotno pa je toplo izstiskavanje še posebej primerno za obdelavo materialov z visoko stopnjo odpornosti na deformacijo, kot so zlitine aluminija, medenine ali jekla. Temperatura predelave se giblje med 100 stopinj za cink in do 1300 za zlitine jekla, s srednjimi vrednostmi za zlitine aluminija (480°), medenine in bakra (800° in 950°). Relativne vrednosti za hladno izstiskavanje se razlikujejo od 600 N/mm2 za baker do 2.300 N/mm2 za mehko jeklo.
Druga razlika pa je med neposrednim ali posrednim (obrnjenim) izstiskavanjem. Pri prvem primeru se izvede samo en premik ulitega predmeta, medtem ko se zbiralnik ne premika, pri drugem primeru pa ima posredno izstiskavanje dve možnosti: ali se kalup premika in sta predmet in zbiralnik nepremična ali pa se predmet in zbiralnik približujeta kalupu, ki ostane nepremičen. Moč izstiskavanja je odvisna od izbranega postopka in je večja pri neposrednem izstiskavanju, kjer moč trenja med predmetom in zbiralnikom prispeva k moči, ki je potrebna za deformacijo materiala. Stroj za izstiskavanje običajno deluje popolnoma samodejno.
